Napisala vzg. Jana Kloboves.
Prav vsak dan smo v igri prijatelji, prijatelji, kjer je to potrebno si izkazujemo pozornost, pomoč pa naj bo to skozi igro, z menjavanjem igrač, igralnih kotičkov, pospravljanju igrač, skrbi za higieno nosu: «Prosim prinesi mi robček ali toaletni papir, da si obrišem roke«, tega ne zmorem ali mi lahko pomagaš, dej ti bom jest zaprla zadrgo, dala kapo na glavo, glej tkole naredi, pomagala obuti čevlje, če ti ne zmoreš, roko vtakni semle pa bo šlo itd. tako otroci med otroki, vrstnik z vrstnikom. Lepa gesta, lep vzor so otroci drug drugemu. Vsak dan, čisto vsak dan se vrstijo vljudnostni izrazi: »Prosim, hvala, izvoli, ti pomagam, dej bom jest,… nasvidenje, adijo, dober dan, lepo se imej«. To so besede, ki grejejo dušo in srce in, ki nam povedo, da je tako prav in da nam te lepe besede in namen zaradi katerih jih spregovorimo in uporabljamo pomagajo biti dober, boljši, dober prijatelj v besedi in dejanju.
