Prispevek pripravila vzgojiteljica Alenka Cengar.

V teh prelepih, toplih jesenskih dneh nas je otroke iz skupine Zmajčkov obiskal tudi čisto pravi, živi ježek – no ja, bil je tako velik, da bi mu lahko rekli jež!

Ko ga je Alenka vzela iz košare, se je zvil v veliko bodečo žogo, ali pa veliko ježico, smo ugotovili. Potem pa se je prav počasi začel odpirati in zagledali smo nosek, pa dvoje drobnih oči, pa velika ušesa – prav dobro je slišal in se je vsakokrat, ko smo bili malo bolj glasni, spet zvil. Tako smo spoznali, da moramo biti ob druženju z divjo živalco, kar jež je, saj prebiva v gozdu, zelo tihi in mirni.

Kmalu se nam je jež predstavil v vsej svoji veličini: tekal je med nami, nas opazoval in ovohaval, še bolj navdušeno pa smo ga opazovali mi. Na vsak način smo skušali ugotoviti, kaj je, a ga ne jabolko, ne suh kruh in ne paradižnik nista zanimala. Pa smo vseeno izvedeli, da ima jež zelo rad sadje, ki pa si ga ne nabada na bodice, rad pa poje tudi kakšnega polža, deževnika ali hrošča. Sedaj je jesen in jež se pripravlja na zimski počitek ter pridno je.

Bili smo zelo pogumni in smo ježa potipali, se dotaknili njegovih bodic ter ugotovili, da so zelo trde in ostre, po trebuščku pa mu raste mehka dlaka. Opazovali smo, kako miga s smrčkom, ko voha okoli sebe, še bolj pa nas je presenetilo njegovo glasno pihanje, ko se nas je naveličal!

Veseli smo se poslovili od jesenskega gozdnega obiskovalca, nato pa svoja doživetja prenesli na papir!

no images were found