Pripravila vzg. Irena Pelko.
Vsi, majhni otroci in nekoliko večji radi gledamo risanke. Spravljajo nas v smeh, burijo našo domišljijo in spreminjajo nemogoče v mogoče, oživijo palčke, princese, dobre in slabe… skratka so velik del našega otroštva.
Ker je omenjena tema nam vsem blizu in bi se lahko z otroci o njej pogovarjali v nedogled, smo se v skupini DINOZAVRI odločili, da risanke raziščemo bolj pod drobnogledom.
Ugotavljali smo:
– katere risanke so gledali naši starši in katere risanke gledajo danes otroci,
– ogledali smo si film kako nastane animirani film,
– kakšno opremo potrebujemo za izdelavo risanke,
– prepoznavali smo risanke preko poslušanja glasbenega ozadja risanke,
– se pogovarjali o tem na katerih napravah lahko gledamo risanko (TV, računalnik, telefon, tablica, diaprojektor, kino) in si jo tudi ogledali,
– spoznavali pravila obnašanja v kinu,
– spoznavali nove pojme (scenarij, scena, posnetek, montažna soba, kamera, ….),
– poslušali in bili pozorni na glasbeno podlago v risanki,
– is zamislili scenarij za svojo risanko, ga ilustrirali,
– ustvarili sceno za risanko,
– rokovali z vsemi potrebnimi elementi, pripomočki za izdelavo risanke (telefon, stojalo, sprožilec, magnet, figure, scena,…),
– sestavili film v stop motion tehniki,
– ustvarili glasbeno podlago za risanko (z malimi instrumenti, zvoki svojega telesa in vsakdanjimi predmeti),
– izdelali vstopnice za gledalce v kinu,
– pripravili prostor – kino,
– povabili starše na premierno predstavo naše risanke – Medo ima družbo.
Na vprašanje, če nam je projekt uspel sem dobila odgovor ob pogledu na otroke, ko so svojo risanko prvič videli na velikem platnu. Njihovi obrazi so bili nasmejani, oči na široko odprte in slišali so se posamezni vzkliki: »To sem jaz narisal., To sem jaz zaigral., To je moj smeh., Atiju in mamici bom pokazala…« Bili so vidno zadovoljni in ponosni na svoje delo, to pa je bistvo, tudi našega dela, mar ne?
