Prispevek zapisala vzgojiteljica Barbara Triler.

V petek, 29. 9. 2017, sta 5. skupina »Čebele« in 7. skupina »Ptički« izvedli skupni jesenski pohod v okviru programa za Mali sonček. Odpravili smo se do cerkve pri Svetem Križu. Na pohodu so otroci spoznavali različne vrste gob, jesenske plodove in opazovali čudovito obarvana jesenska drevesa. Na cilju smo si privoščili jesenski sadež – jabolko.
Bilo je prijetno družabno dopoldne.

Pokaži kot diaprojekcijo

Prispevek sta zapisali vzg. Jana Kloboves in Saša Frelih.

Pokaži kot diaprojekcijo

Zapisala vzgojiteljica Jana Kloboves.

Pokaži kot diaprojekcijo

Prispevek zapisala vzgojiteljica Barbara Triler.

Za otroke 2. starostnega obdobja je bil četrtek, 1. junija 2017, prav poseben dan. Obiskali sta nas ga. Diana in ga. Marta, ki je mamica deklice 6. skupine. Predstavili sta nam plazilce in dvoživke. Otroci so si tako od blizu lahko ogledali slepca, rdečevratko, paglavce v kozarcu, kuščarja ter kačo, ki jim je bila najbolj zanimiva. Vsak otrok je na koncu prejel tudi značko, na kateri je žabica.

Pokaži kot diaprojekcijo

Otroke iz skupine Ribice so danes obiskali otroci 6. skupine – Ptički. Skupaj smo prisluhnili pravljici o Muci copatarici, ki jo je prebrala vzgojiteljica Barbara Triler. Pravljica je bila izbor deklice Nike iz starejše skupine. Kasneje so starejši otroci pomagali obuti mlajše in dejavnost smo nadaljevali s skupnim sprehodom. Ker nam je načrte za sprehod v naravi prekrižal dež, smo se na potep odpravili kar po hodnikih Osnovne šole. Sprehod je bil prijeten. Popestrili smo ga s prepevanjem pesmice Ni copatka. Pa smo doživeli nekaj novega, otrokom manj poznanega. Naše druženje smo zaključili s skupno igro.

Pokaži kot diaprojekcijo

Prispevek je pripravila vzgojiteljica Barbara Triler.

Med 17. in 19. 5. 2017, je potekal tabor na kmetiji Pr’ Ožbet. Namenjen je bil za otroke, ki so oziroma bodo letos dopolnili 5 let.
Avtobus nas je pripeljal do vasi Četena Ravan. Pred domačijo sta nas prijazno pozdravila gospodar Janez in gospodarica Milena.  Otroci so se prvi dan seznanjali z delom lovca in si v lovski sobi ogledali trofeje živali. Vsi so se preizkusili v jahanju konjev. Popoldne smo se sprehodili po vasi in si na razgledni točki ogledali različna naselja. Zvečer so otroci sodelovali pri pripravi tabornega ognja, ki ga je gospodar nato zakuril. Z otroki smo naredili krog okrog kresa in zaplesali nov ples z naslovom “Lepo je na kmetiji”.
Naslednji dan smo se prebudili v prijetno sončno jutro, zato smo se po zajtrku z nahrbtniki na ramenih odpravili na pohod do koče na Starem Vrhu. Popoldne smo si ogledali košnjo trave, jo pograbili, naložili na voz ter se na vozu odpeljali do hleva in nakrmili živali. Ogledali smo si tudi čebelnjak ter se preizkusili v »molži krave«.  Zvečer smo s svetilkami v rokah zarajali ob poslušanju otroških pesmi.
Zadnji dan je bil namenjen opazovanju in sodelovanju pri pripravi testa in peki hlebčka, ki smo vsak svojega odnesli domov. Za zaključek smo si v mlinu ogledali, kako nastane moka. Polni doživetij smo se z avtobusom odpeljali v Poljane, kjer so nas pričakali domači.
Veliko pa je bilo tudi igre na igralih. V vseh dneh smo jedli zdravo in okusno domače pridelano hrano. Otroci so na taboru uživali ter bili ponosni, da so lahko nudili pomoč pri različnih kmečkih opravilih.

Pokaži kot diaprojekcijo

Prispevek je pripravila vzgojiteljica Irena Pelko.

Toplega majskega dne smo se z otroci iz skupine Želvic odpravili k reki Sori. Tam smo bili dogovorjeni z RIBIČEM Filipom. Otroci so nestrpno čakali in tekali na breg Sore preverjat, če naš ribič mogoče že prihaja. V trenutku, ko so v zeleni obleki in nenavadnih škornjih zagledali ribiča ter v njem prepoznali Filipa (našega hišnika iz vrtca, ki ga otroci dobro poznajo) se je veselje zarisalo na njihovih obrazih. Otroci so komaj čakali, da vidijo njegovo ribiško opremo (opazili so, da ima škornje in hlače vse v enem), zanimive so se jim zdele vabe različnih oblik, največji vtis pa je naredila velika ribiška palica. Filip je stopil v vodo in začel loviti ribe. Z otroci smo se posedli na tla in zagrizli v jabolka. Ni minilo dolgo časa, ko nam je Filip iz vode potegnil ribo, pravega LIPANA. Ribo smo si pogledali čisto od blizu in nekateri so jo celo pobožali. Zatem je Filip ribo nežno spustil nazaj v vodo, da je lahko hitro zaplavala nazaj v globino.
Nato so tudi otroci dobili svoje »ribiške palice« in igra se je začela. »Ribiške palice« so vihteli po zraku in metali svoje vabe v vodo. Slišali so se vriski in zabavni komentarji malih ribičev, ki so se trudili ujeti največjo ribo… Otroci so se tako doživeto igrali vse dokler jih nisva prekinili, ker smo se morali vrniti v vrtec, kjer nas je že čakalo kosilo.
V spominu mi je ostal komentar fantka, ki je ob odhodu v roki držal podolgovat kamen in rekel: »Ribi še oči najdem in jo nesem domov« meni in Heleni je pričaral nasmeh na obraz in občutek zadovoljstva, da smo se imeli res lepo in veliko doživeli v tem dopoldnevu z ribičem Filipom.

Pokaži kot diaprojekcijo

Prispevek je zapisala vzgojiteljica Jožica Maček.

Mednarodni projekt Pomahajmo v svet se počasi zaključuje. Z našimi prijatelji iz Litve smo imeli že 5. video sklic. Pozdravili smo se kar v treh jezikih DOBER DAN, HELLO in LABAS. Tokrat smo drug drugemu predstavili obe himni in zastavi, saj smo v tem sklopu spoznavali Slovenijo in Litvo. Joštov očka je na srečanju zaigral največkrat predvajano skladbo na svetu Golico in vsem otrokom predstavil slovensko narodno nošo, v katero je bil oblečen. Litovski otroci so nam v svojih narodnih nošah zapeli ljudsko pesem, mi pa smo zaplesali Potovanje z vlakom. Poslovili smo se v treh jezikih NASVIDENJE, BYE, BYE in IKI.

Pokaži kot diaprojekcijo

Prispevek je pripravila vzgojiteljica Saša Frelih.

Pokaži kot diaprojekcijo

Prispevek je pripravila vzgojiteljica Jožica Maček.

Skupini najstarejših otrok v enoti Vila Čira čara, ki sodelujeta v mednarodnem projektu Pomahajmo v svet, sta meseca marca opazovali in spoznavali domači kraj Poljane.
Otroci so fotografirali njim pomembne zgradbe, risali Poljane, imeli fotoorientacijo in izdelali maketo kraja. Naredili so tudi zastavo občine Gorenja vas – Poljane in povedali, zakaj so jim Poljane zanimive. Naš kraj smo na 4. sklicu predstavili tudi našim litovskim prijateljem iz mesta Kaunas.
V začetku aprila smo imeli otvoritev razstave z naslovom Tako pa mi vidimo Poljane, na kateri smo prikazali vse dejavnosti, ki smo jih ob tem izvedli.

Pokaži kot diaprojekcijo

Prispevek je pripravila vzgojiteljica Jožica Maček.

V tednu igre z naravnimi in odpadnimi materiali smo se v skupini Miške in Čebele dogovorili za skupno druženje na igrišču.
Za otroke smo pripravili štafetne igre, kjer smo  pripomočke za dejavnosti uporabili kar iz naravnih in odpadnih materialov. Tudi ovire, ki so jih premagovali na poligonu, so bile pripravljene iz istih materialov kot pri štafetnih igrah (stiropor, plastični koluti, tulci iz kartona,…).
Po intenzivnem tekmovanju in navijanju za vse, so se otroci zaigrali še po svojih željah in uživali v medsebojnem druženju.

Pokaži kot diaprojekcijo

V sredo, 12. aprila so se otroci skupina Ribice odpravile na obisk k prijateljem v Lovski dom. Tam je potekalo druženje. Otroci, ki gredo jeseni v šolo so nam pripravili kratek program v katerem so nam zapeli nekaj pesmic. K sodelovanju so povabili tudi nas. Skupaj smo zarajali in zaplesali ob znanih pesmicah. Druženje smo zaključili ob igri z nestrukturiranim materialom in pogostitvijo.

Pokaži kot diaprojekcijo

Prispevek je pripravila vzgojiteljica Špela Dolinar.

Začetek meseca aprila smo tudi v vrtcu Agata praznovali dan mladinske književnosti. Otroci prvega starostnega obdobja so prisluhnili pravljici Anje Štefan, Bobek in barčica in se kasneje lotili še delavnice z ustvarjalnim pridihom. Njihovo umetnijo si starši lahko ogledate razstavljeno na spodnjem hodniku. Otroci drugega starostnega obdobja pa so prisluhnili pravljici slovenske avtorice Svetlane Makarovič z naslovom Veveriček posebne sorte. Otroci so po pravljici nadaljevali z delavnico in razmišljanjem ter zavedanjem, da so vsi nekaj posebnega. Enake naloge so se lotili tudi otroci iz vrtca v Javorjah. 

Pokaži kot diaprojekcijo

Prispevek je pripravila vzgojiteljica Irena Pelko.

V toplih marčevskih dnevih smo se otroci in vzgojiteljici iz skupine Želvic pogovarjali o odpadkih. Iskali smo primerne smetnjake za določene odpadke v vrtcu in Poljanah,  prebirali smo knjige z ekološko podlago, pobirali smeti, sledili odpadkom iz naše igralnice in veliko časa preživeli v gozdu in na travnikih.
Ob vsem tem pa se nam je vsake toliko časa pridružila lutka, ki smo jo poimenovali Smetko. Smetko se ni primerno obnašal v gozdu niti v vrtcu: kričal je, da je preplašil vse gozdne živali, odmetaval je smeti vsepovprek, bil je nesramen in ni se zmenil za opozorila otrok, ki so mu govorili, naj ne onesnažuje narave, naj ne kriči, naj ne odvrže vrečke po prvi uporabi, ampak naj jo shrani… Skratka, Smetko je bil vse prej koti zgled primernega obnašanja  in skrbi za okolje. Skupaj z otroci smo ugotavljali, kaj Smetko dela narobe in skušali za njim popraviti storjene napake.
Nekega dopoldneva smo  na gozdni jasi zaslišali tiho cviljenje in jok našega Smetkota. Pristopili smo bližje in povedal nam je, da ne želi biti več Smetko, da ga zaradi smeti in smradu, ki ga obkroža, ne obišče nobena žival, da je zbolel in težko diha, da  si želi spremembe, da se zaveda, da je delal narobe in se želi poboljšati. Smetko je vprašal otroke, kaj lahko stori in ti so mu odgovorili, da naj pospravi vse smeti, jih primerno razvrsti v zabojnike in naj ne meče več odpadkov vse povprek. Smeti naj v prihodnje odloži v smetnjak, ali pa v žep, nahrbtnik,… Smetko je dobil v znak njegove spreobrnitve rdečo rožo za uho, otroci pa so ga poimenovali ČISTKO.
Našega Smetkota je srečala zdrava pamet in se je zamislil nad svojim početjem. Upajmo, da bo zgodba ostalih »Smetkotov« podobna in bo odvrženih smeti vedno manj oz. jih ne bo!

Pokaži kot diaprojekcijo

Prispevek je pripravila vzgojiteljica Jožica Maček.

V enoto Vila Čira čara smo na obisk povabili jamarja Damjana.
Otrokom je pokazal  svojo opremo in oblačila: kombinezon, podkombinezon, rokavice, pasove, različna varovala, čelado in vrvi. Vzgojiteljica se je oblekla v vsa oblačila, ki jih ima  jamar ob obisku jame. Jame so hladne, zato so jamarji toplo oblečeni. Obvezna je čelada s svetilko. Ob predstavitvi fotografij so si ogledali različne prebivalce jame in različne kapnike. Otroke so zanimali različni vozli, ki jih jamarji uporabljajo pri plezanju in varovanju. Predstavljeno jim je bilo tudi, kako se pleza po vrvi, kot pravijo jamarji »žamarjenje«. Povedal je, da je več jam tudi v naši okolici.
Izvedeli smo veliko novih informacij in uživali v poučnem srečanju.

Pokaži kot diaprojekcijo

Prispevek je zapisala vzgojiteljica Jana Kloboves.

Pokaži kot diaprojekcijo

Prispevek je pripravila vzgojiteljica Irena Pelko.

Na ta dan smo se otroci iz skupine Želvice in vzgojiteljici spomnili na pomen gozda za našo dobrobit. Slikali smo z različnimi odtenki zelene barve – barve,  ki pomirja, tako kot gozd , se pogovarjali, kakšen gozd je, zakaj ga potrebujemo, kaj tam lahko počnemo,…? Sklenili smo, da se podamo na pohod v gozd, kjer se bomo skušali  naužiti vseh njegovih pozitivnih vplivov na človeka.
Hodili smo po mehkih tleh, polnih listja. Otroci se  niso mogli upreti, da ga ne bi  metali v zrak in ob tem opazovali, kako veter nosi listje sem ter tja. Mehka podlaga jih je vabila in ni dolgo trajalo, ko so drug  za drugim polegli v listje in strmeli v prazne krošnje dreves. Z zaprtimi očmi smo poslušali šumenje vetra in ptičje prepevanje. Gozd je na otroke deloval pomirjujoče. Ideja, da si vsak izbere svoje drevo in ga objame, je bila pri otrocih takoj sprejeta. Razpršili so se po gozdu, objeli  vsak svoje drevo, za nekaj sekund obstali ter potovali le s svojimi mislimi. Miže so odkrivali in raziskovali lubje dreves, obseg debla,… Nenavadno zvite veje ali korenine v brežini so dobile nova imena, kot na primer gugalnica, gozdna hiška; skratka otroci so bili zadovoljni, nasmejani in dovzetni za vse: majhno, veliko, skrivnostno, čarobno, za vse, kar nam z eno besedo lahko pove in da GOZD.
S sodelavko sva se strinjali, da imamo veliko srečo, da si lahko privoščimo takšne pohode v naravo in tega bi se morali zavedati vsi. Za skrb za gozd nisi nikoli prevelik ali premajhen – njegov vpliv na nas pa je vedno neprecenljiv!

Pokaži kot diaprojekcijo

Prispevek je zapisala vzgojiteljica Špela Dolinar.

Otroci so si za gusarsko potovanje pripravili vsak svojo papigo, okrasili so si svoje gusarske majice, naredili pravo gusarsko zastavo, si na glavo nadeli gusarsko kapo, na rdeča lička pa smo jim narisale gusarski simbol. Naše potovanje se je tako lahko začelo, ko so pred vrtcem izkopali pravi zemljevid, ki jim ga je pustil gusar Berto. Otroci so na poti odkrivali pisma, ki so vsebovala različne naloge. Šele, ko so jih opravili, so svoje potovanje lahko nadaljevali. Pot nas je vodila skozi gozd, po travniku, mimo hiš…Naloge so se stopnjevale in postajale vedno bolj zanimive, dokler nismo našli pravega zaklada. Gusar Berto je za vsakega otroka pripravil zlat cekin, ki ga je otrok potem lahko odnesel domov. Polni vtisov smo se vrnili v vrtec in si obljubili, da se bomo še kdaj podali na tako gusarsko pustolovščino.

Pokaži kot diaprojekcijo