Prspevek je pripravila vzgojiteljica Alenka Cegnar.
V četrtek, 14. februarja smo se starejši otroci odpravili na izlet v Ljubljano. Že sama vožnja z avtobusom je bila zanimiva, opazovali smo okolico in spoznavali kraje na poti. Tik pred gledališčem smo zagledali težko pričakovane zelene zmaje in vedeli smo, da smo na cilju. Na veličastni stavbi smo takoj opazili simbol Lutkovnega gledališča, presenetil pa nas je še Martin Krpan s svojo kobilico, ki sta se točno ob devetih prikazala iz stolpiča.
In nato smo vstopili: sprejela nas je pisana in topla poslikanost sten in prijazno osebje. Slekli smo svoja oblačila in nestrpno čakali, kdaj bomo lahko vstopili v dvorano velikega odra ( a vmes smo morali še lulat!). Potem so se odprla vrata in vstopili smo v čarobni svet gledališča. Posedli smo se po pisanih in prav za nas namerjenih stolih in klopcah za tri. Luči so se počasi ugasnile in prevzel nas je svet lutk. Pred nami se je odvijala simpatična zgodba o Bobku, njegovem čolničku in živalskih sopotnikih: od klepetave miške, nagajivega zajca, poskočne žabe, pojoče lisice in velikega, nerodnega medveda, ki je (skoraj)povzročil tragični konec. A ker imajo pravljice vedno srečen konec, se je tudi ta tako končala: z novo, trdno ladjo in še bolj trdnim prijateljstvom. Vsebina in dogajanje na odru sta nas nasmejala in vsi smo bili navdušeni, prav tako nas je prevzela spretnost lutkarjev, ki so oživljali lutke.
Dobre volje in polni vtisov smo se odpeljali nazaj proti našim domačim krajem.
Doživetje je bilo nepozabno in vsi si želimo, da še kdaj!
