V skupini Regratove lučke smo se odločili, da bomo tri tedne v mesecu aprilu izvajali vrtec v gozdu. Vsak dan smo se takoj po zajtrku odpravili v gozd, nazaj v vrtec pa smo se vračali v času kosila. Otroci so v prvem tednu v gozdu iskali primeren prostor, spoznavali gozdni bonton, nabirali in razvrščali so različni naravni material, tipali različne podlage (gladko, hrapavo), premagovali so različne gibalne ovire na gozdnem poligonu… Vsak otrok si je izbral svoje drevo, vsak dan pa nas je nagovoril tudi Hlodko.

V drugem tednu so otroci nekoliko več pozornosti namenili rastlinam v gozdu. Spoznavali so razlike med iglavci in listavci, opazovali rast praproti. V gozdu smo prebrali pravljico Palčič, ki jo je za nas pripravil naš Hlodko. Objemali smo drevesa, ločevali njihovo lubje,… Bil je res zanimiv teden. Na dan, ko je dolino pobelil sneg smo v gozdu ustvarili blatno sliko😊 To je bilo doživetje za otroke – risanje z blatom.

Tretji teden pa je bil namenjen spoznavanju živali, ki živijo v gozdu. Iskali smo živali in jih kar nekaj tudi našli. Ponosno smo opazovali mišje luknje, jazbino in lisičjo luknjo. Otrokom je domišljija švigala na vse strani. Ker nam jo je vreme malce zagodlo smo v igralnici spoznali poklic gozdarja. En dan pa smo se v gozd na opazovanje odpravili kar s palerinami. Zadnji dan je otroke prav lepo presenetil Hlodko, saj je vsakemu dal medaljo, na kateri je pisalo GOZDNI JUNAKI.

O tem, kako pomembno je, da otroci čim več časa preživijo v naravi ni potrebno izgubljati besed. To, kako se otrok v naravi sprosti in zaživi pa je vredno omembe. Med njimi je vsak dan potekala neverjetna igra, neverjetno povezovanje, reševanje gibalnih problemov, sodelovanje, spodbujanje, … Otroci so bili neverjetni in prav vsi so v gozdu nadvse uživali.

Zapisala vzgojiteljica Špela Dolinar

V ponedeljek, 22. 4. 2024, smo tudi v našem vrtcu obeležili Dan zemlje. Najprej smo ugotavljali, kaj je sploh naš planet Zemlja, saj je pojem za tako starost otrok še zelo abstrakten.

Otroci 1. starostnega obdobja so si ogledali kratek animiran film iz sklopa Angry Earth – The bees, kar jih je napeljalo na naslednjo nalogo. Že v mesecu marcu smo skupaj z otroki izdelovali semenske »bombe« prav za ta dan. V glino smo primešali semena medonosnih cvetlic, jih sprijeli v kroglico in jih dali sušit. Na dan zemlje je semenske »bombe« po skupinah raznosila čebela matica, ki je otrokom naročila, naj jih odvržejo v zemljo za igriščem. Cvetoče cvetlice bodo čebelam v pomoč pri iskanju hrane.

Naslednja naloga se je navezovala na stvari, ki jih lahko najdemo na zemlji. V jajčnih škatlah so prejeli sveže fotografije cvetlic, kamenčkov, vej… v okolici vrtca. Naloga otrok je bila, da jih poiščejo in položijo v škatlo. Ko so otroci našli vse predmete iz fotografij, smo škatlo pregledali  in si vsi skupaj zaploskali za uspešno opravljene naloge.

Zemlja je naš dom. Ljubimo jo.

Zapisala: dipl. vzg. Špela Režen

V skupini Regratovih lučk smo v mesecu aprilu imeli gozdni vrtec  (3 tedni v gozdu). Med našim obiskovanjem gozda, smo poleg ptičjega petja in radostnega smeha otrok večkrat slišali tudi zvok motornih žag, ki je otroke zelo pritegnil. Spraševali so »Kdo to dela?«, »Kaj se to sliši?«.

Zato sva se odločili, da jim predstaviva GOZDARJA.

Na dan, ko nam ga je vreme malo zagodlo sem v vrtec prinesla vso potrebno opremo gozdarja, ki jo potrebuje za varno delo v gozdu.

Otokom sva stvari (hlače, jakno, čelado, rokavice, gozdarski meter in motorno žago) predstavili in demonstrirali oblačenje, merjenje z gozdarskim metrom in žaganje. Z vsem zanimanjem in vso vnemo, ki jo premorejo so opazovali in poslušali. Velikokrat je bilo slišati, da imajo tudi njihovi atiji take hlače, pa motorno žago,…

Da je bila stvar še bolj zanimiva so lahko vse tudi sami preizkusili. Lahko si samo predstavljate nasmehe in navdušenje, ko smo merili vse možno po igralnici, žagali z motorno žago (brez skrbi bila je otroška igrača 😊) oblečeni v gozdarje.

Otroci so res uživali, midve pa tudi saj nama njihovi nasmehi in zadovoljstvo polepšajo vsak trenutek dela z njimi.

Zapisala Brigita Šink

V petek, 12.4.2024, smo imeli v skupini cofki prav posebno dopoldne. Po zajtrku smo se odpravili v garderobo, kjer smo se pripravili za pohod. Obuli in oblekli smo se, potem pa vzeli vsak svoj nahrbtnik, v katerem smo imeli jedačo in pijačo. Noge so nas ponesle pred vhod vrtca, kjer so nas že pričakovali stari starši. Vsak je poiskal svojega in skupaj smo se odpravili na pohod proti Visokem. Nasmejanih obrazov nas je pot vodila ob vodi. Vso pot nas je spremljalo sonce in prijeten klepet, ki se je razvil med udeleženci. Cilja (Visoko) nismo dosegli, samo pa imeli pot in to je tisto, kar šteje. Na sončnem travniku smo se posedli na blazino ter izvedli najboljši del vsakega pohoda – malico.

Do kosila smo se vrnili v vrtec s samimi lepimi vtisi. Stari starši, hvala vam, da ste preživeli dopoldne v vrtcu z vašimi vnuki. Bilo je lepo in zagotovo se bomo dopoldneva še nekaj časa z veseljem spominjali.

Zapisali: Špela Režen in Helena Oblak

Nikdar ni prepozno, da začnemo otrokom brati pravljice. In ker se tudi v vrtcu Agata, v skupini Regratove lučke zavedamo, kako pomembno je branje in kako pomembne so za otroke pravljice, smo se z veseljem vključili v Unesco projekt – S pravljico skozi čas, ki ga je razpisal vrtec Mornarček Piran. Ker so otroci stari šele 2 – 3 leta smo v knjižnici poiskali pripovedke iz okolice Poljan. Našli smo jih v knjigi Lojzeta Zupanca: KAMNITI MOST. Gre za skromno zbirko pripovedk, nekaj le teh je tudi iz poljanskega ozemlja. Da pripovedke še vedno živijo v zavesti preprostih ljudi, ki so živo in zavestno navezani na domačo zemljo, smo spoznali tudi mi. V skupini smo se podrobneje lotili pripovedke OB ENAJSTIH – POLDNE.

Pripovedka gre takole…

V starih časih je Poljansko dolino obiskal glad. Otroci so vekali in jokali ter matere nadlegovali, naj jim dajo jesti. Poljanci pa so tisto zimo poznali samo kosilo, zajtrka in večerje pa ne. Pri Svetem Križu nad Poljanami je živel kmet, ki je imel osem otrok, hrane pa komaj toliko, da bi nasitil enega. Kadar je njegova žena kuhala kosilo, se je otepala lačnih otrok ko nadležnih muh. Otroci pa so jokali in stokali, da so lačni in prosili, naj jim brž brž skuha kosilo.

“Počakajte, da bo zvonilo poldne, pa boste jedli!” jih je mirila in tolažila. Lačni otroci pa le niso mirovali in so mater prosili in nadlegovali, naj jim da kosilo. Takrat je žena rekla možu:

“Pojdi pod zvonik in zazvoni poldnevu, da bom otrokom dala jesti!”

In kmet, ki so se mu lačni otroci smilili, je pohitel pod cerkveni zvonik ter zazvonil poldnevu, četudi je bila ura šele enajst.

Od takrat pri Svetem Križu nad Poljanami še vedno zvoni poldnevu že ob enajstih. 
(Zupanc, Kamniti most, 2010, str:171)

********

Otrokom je bila pripovedka zanimiva in smo se o njej veliko pogovarjali. Da bi jim bilo vse še bolj razumljivo, smo se odpravili peš kar do cerkvice pri Svetem Križu. Danes ji rečemo kar cerkev pri Svetem Križu nad Srednjo vasjo. Pot nam je vzela slabo uro časa, da smo se skozi gozd povzepli do cilja. Otroci so opazili domačijo, ki se nahaja pod cerkvijo. Domačija se imenuje pri Mežnarji. Na hribčku smo se še enkrat seznanili s pripovedko in o njej razmišljali. Ker je bilo ravno po novoletnih praznikih smo izkoristili priložnost in si v cerkvi ogledali razstavo jaslic. Jaslice so bile tako zelo različne. Prihajale so iz celega sveta in bile narejene iz najrazličnejših materialov. Otrokom je bilo najbolj zanimivo to, da smo vrata morali odkleniti z velikim železnim ključem, katerega nam je dala gospodarica domačije pri Mežnarjevih. Razstava je bila resnično lepa in je spodbudila radovednost otrok. Kljub vsemu pa jih je zanimalo predvsem to, kako lačni so bili včasih otroci, ki so živeli v hiši pod cerkvico.

Z otroki smo spoznavali življenje nekoč, kako so živeli njihovi stari starši, pradedki in prababice. Otroci so spoznali tudi nekaj starih predmetov in jedi, ki so jih jedli včasih. Bilo jim je zelo zabavno, ko smo omenili, da je mamica imela tudi 10 otrok ali več, kako so vsi spali v eni sobi, jedli iz ene sklede itd. Ogledali smo si tudi nekaj igrač, ki so zabavale otroke v starih časih.

Sama sem se v te prelepe konce z pogledom na cerkvico pri Svetem Križu preselila pred 15 leti. Domačini so vedno govorili, da ob enajstih zvoni zato, da zvon opomni gospodinje, da je čas, da prenehajo z delom in gredo kuhati kosilo. Kar je ena različica povesti.

V mesecu marcu pa smo se ponovno peš podali do cerkvice pri Svetem Križu. Tokrat smo se ustavili na domačiji pri Mežnarjevih, kjer se je mnogo let nazaj povest začela dogajati. Prijazni gospod Jože Ržek, po domače Mežnarjev Jože, nas je prav lepo sprejel in z nami pokramljal. Otroci so bili povsem očarani in presenečeni. Seveda smo ga povprašali o tem, zakaj zvoni ob enajstih in kako je bilo pri njih v starih časih. Povedal nam je nekoliko drugačno različico. Dejal je, da je nekoč tu živel mož, ki je umrl zaradi lakote in naj bi zaradi tega zvonilo vsak dan ob enajstih. Kot opomin, da se kaj takega nebi nikoli več zgodilo. In to je že druga različica povesti.

Da pa smo obisk še bolje izkoristili nas je gospod Jože prijazno povabil v svojo lovsko sobo. Tam so otroci videli mnogo gozdnih živali, rogov jelenov in srnjadi in slišali veliko zanimivih zgodb. Kdor gospoda Jožeta pozna, ve, da z njim ni nikoli dolgčas.

Predno smo domačijo zapustili in se vrnili nazaj v vrtec nas je prav prijazno postregla še gospodinja Marica in našim najmlajšim prinesla nekaj sladkega. Eden izmed otrok se je nasmejal in dejal: ” Ane, mi pa tukaj ne bomo lačni!” Kdor pozna Mežnarjeve ve, da od njih človek nikoli ne gre ne lačen, ne željen, saj so resnično gostoljubni.

Za nami je res zanimiv projekt, katerega se bomo še kdaj z veseljem lotili. Dal nam je mnogo čudovitih trenutkov, zgodb in dogodivščin.

Najpomembnejše pa je to, da je povest ponovno oživela tudi med najmlajšimi. Naj nikoli ne gre v pozabo…

Zapisala vzgojiteljica Špela Dolinar

Pokaži kot diaprojekcijo

V mesecu aprilu smo v celem vrtcu z dejavnostmi obeležili dan mladinske književnosti. V skupini najmlajših smo dobili naloge oz. opise dejavnosti, ki sta jih pripravili vzgojiteljici iz skupine Ježki.
Najprej smo si preko Youtube-a pogledali in prisluhnili zgodbici Oprosti in se pogovarjali o tem, kdaj nekomu rečemo “Oprosti!”. V zgodbici sta se prijatelja medved in zajec skregala zaradi ogledala, ki sta ga našla v gozdu. Mi pa smo namesto ogledala dobili vsak svoj kos alufolije, v katere so se najprej otroci ogledovali, nato nanje s flomastri narisali sebe, na koncu pa jih stisnili v kepe, s katerimi so ciljali medveda.

Zapisala vzg. Aleksandra Frelih

S skupino Pande smo povabili starše in otroke na gibalno druženje v veliko šolsko telovadnico. Za začetek smo se ogreli z gibanjem ob pesmi Avto in Od glave do peta. Po ogrevanju smo se razdelili v tri skupine, saj smo pripravili tri različne postaje: prva postaja s poganjalčki, ovirami in nogometom, druga postaja z blazinami in tretja postaja z različnimi rekviziti za ravnotežje. Otroci so bili zelo aktivni in zadovoljni. Ob žvižgu piščalke so postaje menjavali. Čas je kar prehitro minil, a ostalo ga je še za kratko masažo Drobne kapljice dežja.
S pomočjo staršev smo na koncu en dva tri pospravili vse rekvizite in se prijetno utrujeni odpravili k počitku.

Zapisala: Aleksandra Justin

V času muhastega vremena smo se odločili za sprehod v dežju. Z otroki smo najprej naredili plakat, kamor smo narisali ¨opremo¨, ki jo za to potrebujemo: škornji in dežnik.

Že drugi dan so bili vsi otroci pripravljeni, le vreme ni bilo primerno. Naslednji dan pa nam je le bilo naklonjeno. Nebo je bilo prekrito z oblaki in rahlo je naletaval dež. Vsi smo obuli škornje in odprli dežnike in šli proti Poljanam. Otroci so bili najprej malo zadržani, potem pa so se opogumili in odločno skakali po vseh lužah, ki smo jih videli.

Ob prihodu v vrtec so sami tudi slekli mokra oblačila in se preoblekli v suha. Preživeli smo lepo deževno dopoldne.

Zapisala: Helena Oblak

V mesecu marcu je bilo v skupini Regratovih lučk ( 2-3leta) zelo pestro. To je bil mesec naših staršev in temu smo želeli dati velik poudarek. Za otroka sta starša ves svet, tako mami, kot tudi ati. In žal prav atijem včasih nehote naredimo malce krivice.

Ker smo želeli, da se tudi oni zavedajo, kako pomembni so, smo jih v začetku meseca, ko moški obeležujejo tudi dan mučencev, povabili v vrtec na zajtrk. Z veseljem so se odzvali vabilu. Otroci so jim postregli zajtrk, med atiji pa je steklo prijetno kramljanje. Po zajtrku so otroci za atije pripravili krajši program, kateremu je sledilo razgibavanje z časopisnim papirjem. Le tega smo v nadaljevanju izkoristili še za moštveno igro, katera je dobro nasmejala vse udeležence. Vsak ati je od svojega otroka prejel skromno darilce z velikim pomenom. In ravno to je bilo povod, da se je v marsikaterem očesu zalesketala drobna solza ponosa in sreče.

Otroci so ob bližajočem materinskem dnevu seveda komaj čakali, da na zajtrk v skupino pridejo tudi njihove mamice. Tudi njih so otroci lepo postregli z okusnim in domačim zajtrkom. Mamice je čakal kratek program, nato pa več kot zaslužena masaža, ki jo je posebej zanjo naredil njen otrok. Ko so bile dovolj spočite in zmasirane so jim otroci predali še skromno pozornost. Ni lepšega, kot videti ponosno mamico in njenega otroka, kako si samo s pogledom in objemom povesta, kako rada se imata.

Bilo je res lepo doživetje. Tako malo je potrebno, da se ustvarjajo nepozabni spomini in pišejo lepe zgodbe.

Vzgojiteljici Špela Dolinar in Brigita Šink

V deževnem in prav nič pomladnem popoldnevu, 28. marca, smo se družili v naši igralnici, ki je po prihodu prav vseh kar pokala po šivih, saj so bili z nami starši, pa bratci in sestrice, veliki in mali. Predstavili smo se s plesom, pesmicama, deklamacijo in dramatizacijo, za kar so nas starši nagradili z glasnim aplavzom. Skupaj s starši smo zaplesali še ples Račke. Za konec smo izdelali velik pomladni travnik sestavljen iz koščkov, ki smo jih izdelali doma. Nastala je unikatna umetnina, ki bo krasila našo igralnico. Imeli smo se lepo!

Zapisala Alenka Cegnar

Vso zimo smo pridno skrbeli za ptice in jim v ptičje hišice nasipali semena.  Na dan, ko se ptički ženijo,  smo prejeli njihova pisma, ki  so nas popeljala na pot reševanja ugank v okolici našega vrtca.  Po vsaki rešitvi smo prejeli dele za izdelavo ptičkov. Seveda nas je na končni postaji pričakalo darilo. Po vrnitvi v vrtec smo poiskali še vse, da smo lahko izdelali ptičke, ki zdaj krasijo naš vrtec.

Zapisala: Alenka Cegnar

Pokaži kot diaprojekcijo

V skupini Žabice smo v okviru projekta Turizmu pomaga lastna glava kuhali jed, ki so jo kuhale naše babice in prababice.

V skupino je prišla mama, ki je bila pripravljena pokazati, skuhati in razložiti, kako je bilo v njihovih časih.

Mama je prinesla sestavine za naš » japčnk«-jabolka, moko, sol in sladkor. S seboj je prinesla tudi posodo in žlico, s katere so včasih jedli. Otrokom je povedala, da so to jed jedli iz glinene posode, ki je bila na sredi mize in z lesenimi žlicami.

Otroci so pomagali olupiti jabolka in jih narezati na majhne koščke. Te smo stresli v večji lonec, oprali, zalili z vodo in dali kuhat. Ko je to zavrelo, je mama dodala moko in v sredino moke naredila luknjo. Vse to se je kuhalo še pol ure. Ko je bilo kuhano je mama vse to zmešala in dodala sladkor. Jed je bila pripravljena za pokušino.

Vsi smo poizkusili naš »japčnk«, bil je zelo okusen.

zapisala: Katarina Špiček

Končno je prišel tisti četrtek, ko smo v vrtec prinesli vstopnico (vabilo in spalno masko) in začel se je »žur«.

Najprej smo si ogledali prostore (»sprostitveni kotiček in zvezdnata igralnica«), kjer se bomo sproščali in zabavali, nato pa je že prispela družinska pica. Po večerji smo se igrali po kotičkih, vmes pa posamezno odšli na masažo hrbta in nego obraza. (Nekateri smo se tako zelo sprostili, da smo skoraj zaspali). Sledil je obisk v šolski telovadnici, kasneje pa iskanje svetlečih palčk in ples z njimi. Ta del nam je bil še posebno všeč!

Za konec smo si ogledali kratko risanko, se preoblekli v pižame in pripravili na »modno revijo«. Vsak otrok se je predstavil pod mini odrom, ostali smo si ga podrobno ogledali ter mu zaploskali. Sledilo je umivanje zobkov in odhajanje na ležalnik. Večina nas je zaspala zelooo hitro, spet drugi so potrebovali vzgojiteljici, da so lažje zaplavali v spanec. Polni doživetij in prijetnih občutkov smo se zbudili med prijatelji in zakorakali novim aktivnostim naproti!

Zapisala Tanja Perternel

V četrtek, 29.2.2024, so nam osnovnošolci pod vodstvom  učiteljice Barbare Tavčar pripravili pravo gibalno poslastico.

Po zajtrku smo se odpravili v veliko telovadnico, kjer so nas pričakali osnovnošolci. Pripravili so nam različne gibalne postaje s svojevrstnimi izzivi. Otroci so med drugim spoznali nove rekvizite: padalo, deske za ravnotežje, taktilne podlage…, ter ob tem urili ravnotežje, moč ter ostale telesne spretnosti.

Naloge so izvajali po postajah, pri vsaki postaji so jih pričakali učenci z navodili za izvajanje. Navodila in posamezne izvedbe so bile prilagojene starosti otrok.

Otroci so bili navdušeni, saj je bila to zanje nova in zabavna izkušnja.

Zapisala: Špela Režen

Prvi polovici meseca februarja smo namenili več pozornosti kulturi, običajem in slovenskemu prazniku. Najprej nas je v svet kulture popeljal naš slavni pesnik Dr. France Prešeren in z njim povezan slovenski praznik. Otroci so spoznali veliko novih pojmov, kdo je pesnik, pisatelj, kaj je pesem, pravljica, kaj piše pesnik/pisatelj, kakšne vrste knjig poznamo, kaj se bere in kaj poje.       Preko slikovnega gradiva so otroci spoznali Prešernovo podobo, spoznali so njegovo pomembno delo za vse Slovence – himno in simbole pri slovenskem prazniku zastavo, grb in himno.

Nadaljevali smo z gledališčem. Z avtobusom smo se odpeljali v lutkovno gledališče  Ljubljana, kjer smo si ogledali predstavo Mojca Pokrajculja. Spoznali smo gledališče, lutke, delo kustosov in igralcev. Po koncu predstave smo imeli možnost sprehoditi se skozi staro jedro Ljubljane. Otroci so opazovali stare stavbe, zanimive izložbe in mimoidoče posameznike (tujci različnih narodnosti). Sprehodili smo se čez tržnico, tromostovje, opazovali most ključavnic, zmajski most in reko Ljubljanico. Sprehodili smo se do Prešernovega trga in tako od blizu videli kip Prešerna. Pred gledališčem, kjer smo čakali na avtobus smo opazovali  Ljubljanski grad in vzpenjačo, ki je prevažala ljudi na grad.

Že naslednji dan smo bili maškare, pust veselih ust, ki je otroke popeljal v svet domišljije. V vrtcu so se predstavile maškare, sprehodili smo se skozi šolo, rajali na hodniku z ostalimi skupinami in se sprehodili v pustni povorki proti Poljanam. Za konec pa nas je presenetila maškara, ki je res nekaj posebnega. V vrtec nas je prišel obiskat čisto pravi kurent, nad katerim so bili otroci navdušeni.

Zapisala Damjana Režen

Pokaži kot diaprojekcijo

V mesecu januarju smo se v skupini Žabice, najstarejši otroci, podali v svet novinarstva. Spoznali smo različne vrste informiranja (radio, televizija, časopis in internet).  Iz odpadnega materiala izdelali televizijo, mikrofone, plakat ter ustvarjali z das maso in naredili razstavo. Obiskala nas je radijska novinarka Martina Kolenc Novak, obisk pa smo ji vrnili v njihovih prostorih Radia Sora v Škofji Loki, kamor smo se odpravili s kombijem. V etru smo se predstavili, zapeli nekaj pesmic ter si ogledali prostore in opremo.

Veselimo se že naslednjih dogodivščin.

Zapisala: Tanja Peternel

Kmalu po novem letu nas je narava obdarila s svojimi zakladi. Snega nam je nasulo v enem samem dopoldnevu toliko, da so se ga otroci lahko naužili v polnosti.

Mesec januar smo v 1. starostnem obdobju posvetili oblačilom in vse v zvezi z njimi. Nič čudnega, pozimi potrebujemo dodatno toploto. Oblačila smo poimenovali, z njimi izvajali različne igre; razvrščali, urejali,  prepevali, barvali, obešali »perilo«, prebirali zgodbe, dramatizirali, raziskovali…, ob tem pa otroke spodbujali k samostojnosti pri oblačenju.

Vse dejavnosti smo v začetku izvajali v notranjih prostorih, v praksi pa so otroci vsakodnevno svoje napredke prikazovali pri oblačenju in obuvanju ob odpravljanju ven na svež zrak.

Seveda so ob vsem spoznavali tudi lastnosti snega. Sneg smo prinesli kar v igralnico, kjer so otroci ugotovili, da je sneg mrzel, da se tali. Izdelali smo mini sneženega moža, se odpravili ven, ob prihodu pa ugotovili, da je od sneženega moža ostala samo luža.

Dipl. vzg. Špela Režen

Mesec januar smo namenili spoznavanju, kako in kje živali v naravi preživljajo zimo. V drevesni diagram smo razvrščali slike živali »Ima perje/nima perja«. Ob tem smo spoznavali različne ptice in njihove značilnosti (imajo kljun, dve nogi, rep in krila, pokrite so s perjem). Na sprehodu skozi Poljane smo poslušali in opazovali jato zelo glasnih vrabcev, drugih ptic pa nismo opazili. Preko spotov smo poslušali oglašanja različnih ptic in jih nekaj tudi prepoznali (kukavica, sova, vrana, vrabec). Pogovarjali smo se, kako lahko tudi mi poskrbimo za ptice pozimi. Kar nekaj otrok je povedalo, da imajo doma ptičje hišice. Odpravili smo se iskat ptičje hišice in v stolpčni diagram z nalepkami beležili vsako, ki smo jo opazili v Poljanah, Hotovlji in Predmostu in bilo jih je kar veliko. Bernarda je prinesla ptičjo hišico, ki smo jo napolnili z različnimi semeni in jo namestili na teraso…sedaj pa samo še čakamo obiskovalce.  V igralnici smo izdelali svojo: pobarvali smo kartonsko podlago, žagali smo  lesene letvice in jih lepili na podlago, nalepili smo semena in dodali ptičke, ki smo jih sestavili iz posameznih delov (telo, kljun, rep, krila). Ob tem smo se igrali GDI »Kdo živi v tej hišici?« in ob tem prepoznavali in ločevali štiri različne zvoke ter se ob njih gibali. Seznanili smo se z »Vrabčkovo zimsko pesmico« in poslušali pesmico »Ptičja hišica«. Otroci so spoznali, da imajo ptice v krmilnicah rade različna semena, ne smemo pa jih hraniti s kruhom.

Zapisala Alenka Cegnar

Januar je zimski mesec in spoznavali smo, kaj delajo živali pozimi. Spoznavali smo zimske zaspance, dremavce in živali, ki si tudi pozimi iščejo hrano. Na sprehodih smo iskali sledi v blatu in v snegu…seveda so bile vse medvedje! Seznanili smo se s pesmico »Kaj delajo živali pozimi?« in se ob njej gibali. Otroci so od doma pridno prinašali »dobrote« za živali, ki si pozimi iščejo hrano, jih spoznavali in predvidevali, katera bo česa bo katera vesela (seno – srne, korenje – zajček). Jabolka, hruške, korenje in kolerabo smo navezali na vrvice. Vse zbrano smo v vrečkah odnesli v gozd nad Poljanami in jih razobesili po vejah grmičkov, seno položili po tleh, raztrosili koruzna zrna, orehe in kostanj. Ob tem pa smo se tudi naučili, da plastičnih vreč, v katerih smo prinesli dobrote, ne smemo pustiti v gozdu, ampak jih moramo odvreči v ustrezen zabojnik.

»A bomo migal« so vprašali otroci. Seveda da bomo, je bil najin odgovor.

Najprej si v krogu zapojemo pesem o abecedi, katero že obvladamo, prisluhnemo navodilom in pričnemo s telovadbo.

Vzgojiteljici sva pripravili didaktični slikovni pripomoček za izvajanje gibalnih likov z vzporednim spoznavanjem črk. V krogu si otrok izbere slikovni pripomoček na katerem je ponazorjen gibalni lik in posamezna črka. Otrok poskuša ugotoviti za katero črko gre, jo poimenuje ali s skupnim sodelovanjem ob ponujenih besedah ugotavljamo začetni glas – črko. Slikovni prikaz giba na sličici poizkuša ponazoriti sam in vajo pokaže ostalim otrokom.

Na začetku so imeli malo težav s prepoznavanjem črk in gibalno vajo, vendar so ob spremljanju svojih vrstnikov dejavnost hitro osvojili.

Med gibanjem smo spoznavali, katere mišice utrjujemo, katere raztegujemo in kako pomembno je gibanje za naše telo in dobro počutje.

Gibalno abecedo bomo redno vključili v jutranji krog in s tem pridobili veliko koristnega za naše telo in dobro počutje (samozavest, zadovoljstvo, smeh, iznajdljivost, medsebojno sodelovanje,…).

Zapisala:

Damjana Režen