Prispevek pripravila vzgojiteljica Alenka Cegnar.
30. 9. – 2. 10. 2013
V preteklem šolskem letu smo si s sodelovanjem v natečaju »Po Kekčevih stopinjah do novih znanj« prislužili nagrado – bivanje na naravoslovnem taboru v Logarski dolini… in prišel je čas, da jo izkoristimo! Skrbno smo načrtovali in se pripravljali: izdelali smo plakat naše poti in načrtovanih dejavnosti, se dogovorili, kaj potrebujemo, se urili v zlaganju oblačil in oblačenju vzglavnika… Bili smo pripravljeni…
1. dan:
Nestrpno smo po zajtrku v vrtcu pričakovali prihod našega kombija…in, kljub temu, da je deževalo, smo se veselili novih doživetij. Natovarjanje prtljage je bil mačji kašelj, pot se je pa kar vlekla… še dobro, da smo se peljali tudi po avtocesti, kjer smo lahko »dirkali«. Po Logarski dolini smo navdušeno opazovali trope ovac, ki so se pasle na travnikih.
Končno, po dveh urah in pol, ob 11:10 prihod do penzion. Otroci so planili na malico, ki nas je čakala: domači rogljički in čaj.
Razporedili smo se po sobah, si postlali (prav vsak otrok je oblekel svoj vzglavnik – vaja v vrtcu je delovala!). V pritličju so z Alenko bivali: Ajda, Gašper, Maks, Jaka, Sara, Ester, Tjaša in Nika, v 1. nadstropju pa z Damjano Filip, Tjaš, Nina, Neža, Žan, Doroteja in Aljaž.
Do kosila smo se namestili in že spoznali igralnico (polno založeno z igračami, igrami in knjigami – kako zanimivo!!!).
Ob 12:30 nas je čakalo kosilo: goveja juha z rezanci, riž, puran v smetanovi omaki in solato – vsak otrok je dobil svojo skledico … in ob koncu kosila so bile vse prazne!!! Po kosilu nas je Ajda posladkala z bombončki!
»Počivali« smo do tretje popoldn, ko nas je obiskala pastirica Mica.
Med njenim obiskom je zmanjkalo elektrike, kar pa se v teh krajih sploh ne dogaja tako redko (predlagali smo sveče).
Spoznavali smo, kje dobimo volno, kako jo »pridelujejo«, predelujejo in jo polstijo: izdelali smo polsteno milo in prtiček – kako prijetno in zabavno se je bilo igrati z milnico in volno!!!
Nato smo se, kljub ne najbolj prijaznim vremenskim razmeram, saj je pršel mrzel dež, opremljeni s pelerinami in škornji odpravili na sprehod po bližnji okolici: ogledali smo si biomaso – oz. ogrevanje več objektov z lesnimi sekanci, se srečali s kokoškami, kravami, racami in kozami in spoznavali, kaj dobimo od njih, ter kakšno korist prinašajo nam.
Navdušilo nas je rastišče tintnic na travniku pred penzionom…temu smo prilagodili tudi našo igro.
Po prihodu v penzion, smo se slekli in se navdušeno in neverjetno umirjeno in prijateljsko zaigrali v igralnici do 19:00, ko nas je čakala večerja: zelenjavna enolončnica z mesom, palačinke z domačo gozdno marmelado in čaj. Mmm, kako nam je teknilo.
Potem pa PIŽAMA ŽUR: najprej smo se seveda umili in se preoblekli v pižame, potem pa ples in modna revija – same zvezde v tem deževnem večeru!
Sledila je še pravljica za lahko noč, potem pa smo popadali vsak v svojo posteljo.
Ob enajstih zvečer še vedno škrabljajo kaplje dežja po strehi. Le kakšno vreme bo jutri?!
2. dan
Zbudili smo se v megleno, oblačno jutro, ampak vsaj dežuje ne!
Nekateri so se zbujali že ob 7:15, drugi so drnjohali skoraj do zajtrka, ampak vsi smo se udeležili zajtrka, kjer so nam ponudili čokolino/koruzne kosmiče/čokoladne luskinice… z mlekom. Ob koncu zajtrka so bile vse skodelice prazne, obrazi sitih zmajev pa zadovoljni.
Nato nam je ga. Andreja pomagala pri pripravi testa za piškote. Seveda smo si najprej umili roke, opasali predpasnike in spoznavali sestavine: moka, maslo, sladkor, jajčni rumenjaki, naribana limonina lupina… Vsak je nekaj prispeval in testo je uspelo. Iz narejenega testa smo oblikovali piškote z modelčki.
Naredili smo tudi pirin kruh: ½ kg pirine moke, ½ l radenske, 0,5-1 dcl olivnega olja, sol, vinski kamen. Vse zmešamo z mešalnikom in vlijemo v s peki papirjem oblečen model. Pečemo 1 uro pri 180 – 200°C in že dobimo zelo okusen in zdrav kruh!
Kmalu je iz kuhinje zadišalo.
Po počitku smo se odpravili na sprehod do slapišča Palenk. Spoznali smo, da to ni le en slap, ampak več slapov, poleg tega imajo pa še malo hidro elektrarno.
Ampak vse to je bilo preveč za nas, zato pa nas je navdušil ogled panoramskega zemljevida. Itak nam je že vse jasno…vam ne!
Bili smo že pošteno lačni in naši piškotki, ki smo jih spekli in topel čaj iz naših stekleničk je polepšal potepanje..
Znali smo se orientirati po smerokazih, najti pravo pot nazaj »domov, opazovali, poslušali, tipali, vonjali smo novo okolje (nabirali smo gobe, jesenske liste, tipali in ožemali mahovje). Znali smo poskrbeti za naravo (ne brcamo nepoznanih gobic, ampak jih samo občudujemo), občutili smo različne mahove.
Po vrnitvi pred penzion smo si (končno!) privoščili igro na zunanjem igrišču: hišice, igrala, oslička in žoge so nas popolnoma prevzele.
Doživetja so nas zlakotnila in kosilo: brokolijeva juha, svinjski zrezki v omaki in pečen mlad krompirček so nam napolnili želodčke, pa še Gašper nam je ponudil bombončke.
Načrtovan je bil počitek, ampak tega je bilo bolj malo, saj smo vsi takoooooo težko čakali ŠKRATA NEJKA, ki je edini škrat v pravljičnem gozdu, ki se lahko pokaže v človeški podobi! Povedal nam je, da živi visoko v gorah, poleg njega pa še druge škratovke in škratki: Storžek, pa hudi Zvonko – če te on uščipne v nogo, te vse leto boli! Popeljal nas je v pravljični gozd, kjer smo spoznavali pravljice iz slovenske in svetovne zakladnice, pa tudi, kako je treba skrbeti za gozd, kaj vse v njem najdemo, kaj nam nudi. Škratek Nejko nam je v pokušino ponudil čisto pravo škratovsko solato, ki jo je nabral kar ob potki.
S Škratkom Nejkom smo odkrili tudi čisto pravi zaklad – rulado z gozdnimi sadeži. Privoščili smo si jo s čajem po vrnitvi iz pravljičnega gozda na travniku ob igrišču. Vsem je teknilo, verjemite.
Potem pa igra na igrišču. Pred večerjo smo se igrali igri Trnuljčica in Kruh pečen.
Za večerjo smo imeli carski praženec (ali po domače šmorn) in domači jabolčni kompot. Temu je sledil pravljični kviz z ga. Andrejo in vsi smo bili zmagovalci!
Pokazali so se napori tabora. Komaj smo si uspeli umiti zobke in obrazke, se preobleči v pižame; ob 21-ih smo sladko spali vsi!!!!
3. dan
Prebudili smo se v jasno, a zelo mrzlo jutro. Nad vršaci okoli nas so se poigravale meglice.
To jutro smo se še težje spravili iz toplih postelj kot včeraj, pa še »pokati« je treba, a Alenka in Damjana sta neizprosni – treba je poskrbeti za svoje stvari. Vse, kar smo prinesli, je treba tudi nazaj spakitari. Končno nam je tudi to uspelo.
Ob osmih nas je čakal eko zajtrk: »naš« pirin kruh, domača gozdna in slivova marmelada, kostanjev med in domača kava (ampak ne tista za odrasle!). Mmmmmm, kako je teknilo, vse smo poskusili, da smo spet imeli moči za raziskovanje pravljičnega gozda..
Tokrat nismo našli le pravljic, ampak smo preizkusili svoje zaznave na taktilni poti in iskali balvane. A veste, kaj je to? (povprašajte svoje otroke!)
Prijetno utrujeni smo se vrnili na travnik in pomalicali domači borovničev jogurt in jabolka, potem pa še enkrat prehodili »naše« poti. Tokrat smo srečali še dve svinji.
Sledilo je še zadnje kosilo in pridružil se nam je tudi naš prijazni šofer, ki nas je že prišel iskat. Potem pa prtljago v kombi, pa še mi in ADIJO Logarska dolina!
Pa še kdaj. Bilo je res lepo, nepozabno in polno doživetij…
Zahvaljujeva se vsem, ki so nam omogočili to doživetje: ga. Andreji Bizjak, njeni družini in vsem zaposlenim v penzionu Na razpotju, ki so nas navdušili s svojo prijaznostjo, dobro voljo, še boljšo hrano in vso animacijo, šoferju g. Jožetu Klemenčiču, ki nas je varno peljal tja in nazaj, predvsem pa vam, dragi starši, ki ste nama zaupali svoje otroke, ki so s to izkušnjo pridobili veliko novih znanj in izkušenj.
