Konec aprila in v maju smo imeli dejavnosti na temo trajnostne mobilnosti. Uvod sva naredili tako da smo se seznanili s črko O in naštevali besede, ki se začnejo na ta glas. Naštevanje sva zaključili z besedo onesnaževanje, katera je bila uvod v naslednje dejavnosti. Preko razgovora so otroci prišli do ugotovitve, da je lahko onesnažena narava, zrak, voda in hrana.

Tako smo v sklopu projekta preko dejavnosti na temo onesnaževanja izvedli več dejavnosti, se igrali z različnimi vozili, izdelovali plakate, brali zgodbe z ustrezno temo, imeli dan domače igrače na temo vozil, beležili prihode otrok in reševali delovne liste. Za otroke najbolj zanimivi pa sta bili »PEŠBUS«, ko smo se dva dni, ob sedmih, zbrali na dogovorjenem mestu in se v vrtec odpravili peš, ter kolesarski dan. Za izvedbo obeh aktivnosti, bi se staršem še enkrat zahvalila za sodelovanje.

Zapisala: Mateja Matjašec

12. 4. 2024, smo se otroci iz skupine Korenjaki (z vzgojiteljicama in Vero), s kombijem odpravili proti Javorjam, kjer so nas pričakali otroci in vzgojiteljici iz skupine Zvezdice.

Odpravili smo se na pohod po Meteoritkovi poti. Naša pot se je začela z ogledom replike meteorita, ki ga je v gozdu našel domačin. Ogledali smo si zemljevid in markacije, katerim bomo sledili do cilja. Prvi postanek smo imeli že na domačiji najditelja Mirka Štiblja, saj nas je opazil in z veseljem z nami delil zgodbo o najdbi, ter pokazal svojo repliko meteorita. Otroci so lahko bolje pogledali barve in preverili, da je res veliko težji od navadnega kamna. Zahvalili smo se za razlago,  vse pokazano in dobrote, ki smo jih prejeli, ter se podali naprej po poti preko travnikov. Pri veliki skali smo se posedli na hlode in vzgojiteljica Tončka je prebrala zgodbo Velikan Vrhar, otroci so okolico skale temeljito pregledali za možnim zakladom. Ker ga niso našli smo pot nadaljevali proti gozdu. Pri hudourniškem potoku Ježa, smo na informacijski tabli dobili navodilo, da vsak poišče manjši kamenček in ga pospravi. Vzpeli smo se po gozdu, do najdišča meteorita, kjer je informacijska tabla in zemljevid sveta z luknjico v Javorjah. Vanjo so otroci ciljali s kamenčki, ki so jih nabrali pri Ježi. Tu je bil naš cilj. Otroci so se nekaj časa prosto igrali in družili, nato pa smo se po isti poti vrnili proti Javorjam. Pri skali so otroci še enkrat pogledali za skriti zaklad in tokrat so imeli več sreče. Pri vrtcu smo se zahvalili za vabilo in vodenje, si razdelili zaklad in se poslovili, do naslednjič.

Zapisala: Mateja Matjašec

Pokaži kot diaprojekcijo

3. dan

* Iskanje gusarskega skritega zaklada* Izlet z ladjico 
* Ogled akvarija, sladoled
* Igra ob in v vodi
* Gusarsko slovo z zaprisego in himno

Pokaži kot diaprojekcijo

*****

2. dan

* Igra ob vodi
* Štafetne igre z gusarji
* Daljši sprehod do Strunjana in sladoled
* Barvanje biserov
* Večerni gusarski ples

Pokaži kot diaprojekcijo

*****

1. dan

* Prihod v Pacug, ogled sob in namestitev
* Spoznavni dan z gusarji (spoznavne igre, gusarski pozdrav, himna, izdelovanje gusarskih kap)
* Sprehod po bližnji okolici – raziskovanje morske obale, morska panorama
* Igra na igrišču 

Pokaži kot diaprojekcijo

Donatorji, ki so omogočili, da je bilo letovanje predšolskih otrok na morju še prijetnejše:

• POLYCOM d.o.o.
• KNAUF INSULATION d.o.o.
• POLANS, Telekomunikacijske storitve, d.o.o.
• METLOG d.o.o.
• MIONA

Na sončni petek smo se v skupini Cofki odločili izpeljati dan s poganjalci.

Vsi otroci so v vrtec pripeljali svoje ¨vozilo¨. Poskrbeti je treba tudi za varnost, zato smo potrebovali tudi čelade. Na igrišče so se zapodili kot profesionalci in hitro naredili nekaj krogov. Veliko otrok je zelo spretnih na poganjalcih, zato so bili zelo hitri. To je bil razlog za nekaj nesreč, ki pa niso bile hude. Vožnjo sva umirili tudi s semaforjem, kjer so otroci morali počakati na zeleno luč, da so se lahko odpeljali. Vmes smo se še nekajkrat spustili po toboganu, pili vodo in pojedli malico.

Zapisala Helena Oblak

V skupini Regratove lučke smo se pogovarjali o kolesarjih, ki so nam eno dopoldne prekrižali pot. Pogovor je nanesel na to, da nekateri otroci imajo doma tudi svoje kolo ali pa poganjalčka. In tako je padla ideja, da otroci en dan v vrtec prinesejo vsak svoje kolo oziroma poganjalčka. Seveda nismo pozabili na varnost in kot najpomembnejši del opreme je bil seveda čelada. Otroci so z velikim ponosom zjutraj prihajali v vrtec in so komaj čakali, da svoje prevozno sredstvo lahko pokažejo prijateljem. V jutranjem krogu smo se dogovorili, da bomo na igrišču previdni in bomo pazili drug na drugega, ter ne bomo divjali. Otroci so se teh treh pravil zelo dobro držali. Na igrišču so nadvse uživali. Med njimi je steklo res lepo sodelovanje, med seboj so si posojali poganjalce in pazili na nanje. Narisali smo cesto, postavili ovire, katere so otroci lepo obhajali. Za nami je res prijetno dopoldne in zagotovo ga bomo izpeljali še kdaj.

Zapisala vzgojiteljica Špela Dolinar

V skupini Regratove lučke smo se odločili, da bomo tri tedne v mesecu aprilu izvajali vrtec v gozdu. Vsak dan smo se takoj po zajtrku odpravili v gozd, nazaj v vrtec pa smo se vračali v času kosila. Otroci so v prvem tednu v gozdu iskali primeren prostor, spoznavali gozdni bonton, nabirali in razvrščali so različni naravni material, tipali različne podlage (gladko, hrapavo), premagovali so različne gibalne ovire na gozdnem poligonu… Vsak otrok si je izbral svoje drevo, vsak dan pa nas je nagovoril tudi Hlodko.

V drugem tednu so otroci nekoliko več pozornosti namenili rastlinam v gozdu. Spoznavali so razlike med iglavci in listavci, opazovali rast praproti. V gozdu smo prebrali pravljico Palčič, ki jo je za nas pripravil naš Hlodko. Objemali smo drevesa, ločevali njihovo lubje,… Bil je res zanimiv teden. Na dan, ko je dolino pobelil sneg smo v gozdu ustvarili blatno sliko😊 To je bilo doživetje za otroke – risanje z blatom.

Tretji teden pa je bil namenjen spoznavanju živali, ki živijo v gozdu. Iskali smo živali in jih kar nekaj tudi našli. Ponosno smo opazovali mišje luknje, jazbino in lisičjo luknjo. Otrokom je domišljija švigala na vse strani. Ker nam jo je vreme malce zagodlo smo v igralnici spoznali poklic gozdarja. En dan pa smo se v gozd na opazovanje odpravili kar s palerinami. Zadnji dan je otroke prav lepo presenetil Hlodko, saj je vsakemu dal medaljo, na kateri je pisalo GOZDNI JUNAKI.

O tem, kako pomembno je, da otroci čim več časa preživijo v naravi ni potrebno izgubljati besed. To, kako se otrok v naravi sprosti in zaživi pa je vredno omembe. Med njimi je vsak dan potekala neverjetna igra, neverjetno povezovanje, reševanje gibalnih problemov, sodelovanje, spodbujanje, … Otroci so bili neverjetni in prav vsi so v gozdu nadvse uživali.

Zapisala vzgojiteljica Špela Dolinar

V ponedeljek, 22. 4. 2024, smo tudi v našem vrtcu obeležili Dan zemlje. Najprej smo ugotavljali, kaj je sploh naš planet Zemlja, saj je pojem za tako starost otrok še zelo abstrakten.

Otroci 1. starostnega obdobja so si ogledali kratek animiran film iz sklopa Angry Earth – The bees, kar jih je napeljalo na naslednjo nalogo. Že v mesecu marcu smo skupaj z otroki izdelovali semenske »bombe« prav za ta dan. V glino smo primešali semena medonosnih cvetlic, jih sprijeli v kroglico in jih dali sušit. Na dan zemlje je semenske »bombe« po skupinah raznosila čebela matica, ki je otrokom naročila, naj jih odvržejo v zemljo za igriščem. Cvetoče cvetlice bodo čebelam v pomoč pri iskanju hrane.

Naslednja naloga se je navezovala na stvari, ki jih lahko najdemo na zemlji. V jajčnih škatlah so prejeli sveže fotografije cvetlic, kamenčkov, vej… v okolici vrtca. Naloga otrok je bila, da jih poiščejo in položijo v škatlo. Ko so otroci našli vse predmete iz fotografij, smo škatlo pregledali  in si vsi skupaj zaploskali za uspešno opravljene naloge.

Zemlja je naš dom. Ljubimo jo.

Zapisala: dipl. vzg. Špela Režen

V skupini Regratovih lučk smo v mesecu aprilu imeli gozdni vrtec  (3 tedni v gozdu). Med našim obiskovanjem gozda, smo poleg ptičjega petja in radostnega smeha otrok večkrat slišali tudi zvok motornih žag, ki je otroke zelo pritegnil. Spraševali so »Kdo to dela?«, »Kaj se to sliši?«.

Zato sva se odločili, da jim predstaviva GOZDARJA.

Na dan, ko nam ga je vreme malo zagodlo sem v vrtec prinesla vso potrebno opremo gozdarja, ki jo potrebuje za varno delo v gozdu.

Otokom sva stvari (hlače, jakno, čelado, rokavice, gozdarski meter in motorno žago) predstavili in demonstrirali oblačenje, merjenje z gozdarskim metrom in žaganje. Z vsem zanimanjem in vso vnemo, ki jo premorejo so opazovali in poslušali. Velikokrat je bilo slišati, da imajo tudi njihovi atiji take hlače, pa motorno žago,…

Da je bila stvar še bolj zanimiva so lahko vse tudi sami preizkusili. Lahko si samo predstavljate nasmehe in navdušenje, ko smo merili vse možno po igralnici, žagali z motorno žago (brez skrbi bila je otroška igrača 😊) oblečeni v gozdarje.

Otroci so res uživali, midve pa tudi saj nama njihovi nasmehi in zadovoljstvo polepšajo vsak trenutek dela z njimi.

Zapisala Brigita Šink

V petek, 12.4.2024, smo imeli v skupini cofki prav posebno dopoldne. Po zajtrku smo se odpravili v garderobo, kjer smo se pripravili za pohod. Obuli in oblekli smo se, potem pa vzeli vsak svoj nahrbtnik, v katerem smo imeli jedačo in pijačo. Noge so nas ponesle pred vhod vrtca, kjer so nas že pričakovali stari starši. Vsak je poiskal svojega in skupaj smo se odpravili na pohod proti Visokem. Nasmejanih obrazov nas je pot vodila ob vodi. Vso pot nas je spremljalo sonce in prijeten klepet, ki se je razvil med udeleženci. Cilja (Visoko) nismo dosegli, samo pa imeli pot in to je tisto, kar šteje. Na sončnem travniku smo se posedli na blazino ter izvedli najboljši del vsakega pohoda – malico.

Do kosila smo se vrnili v vrtec s samimi lepimi vtisi. Stari starši, hvala vam, da ste preživeli dopoldne v vrtcu z vašimi vnuki. Bilo je lepo in zagotovo se bomo dopoldneva še nekaj časa z veseljem spominjali.

Zapisali: Špela Režen in Helena Oblak

Nikdar ni prepozno, da začnemo otrokom brati pravljice. In ker se tudi v vrtcu Agata, v skupini Regratove lučke zavedamo, kako pomembno je branje in kako pomembne so za otroke pravljice, smo se z veseljem vključili v Unesco projekt – S pravljico skozi čas, ki ga je razpisal vrtec Mornarček Piran. Ker so otroci stari šele 2 – 3 leta smo v knjižnici poiskali pripovedke iz okolice Poljan. Našli smo jih v knjigi Lojzeta Zupanca: KAMNITI MOST. Gre za skromno zbirko pripovedk, nekaj le teh je tudi iz poljanskega ozemlja. Da pripovedke še vedno živijo v zavesti preprostih ljudi, ki so živo in zavestno navezani na domačo zemljo, smo spoznali tudi mi. V skupini smo se podrobneje lotili pripovedke OB ENAJSTIH – POLDNE.

Pripovedka gre takole…

V starih časih je Poljansko dolino obiskal glad. Otroci so vekali in jokali ter matere nadlegovali, naj jim dajo jesti. Poljanci pa so tisto zimo poznali samo kosilo, zajtrka in večerje pa ne. Pri Svetem Križu nad Poljanami je živel kmet, ki je imel osem otrok, hrane pa komaj toliko, da bi nasitil enega. Kadar je njegova žena kuhala kosilo, se je otepala lačnih otrok ko nadležnih muh. Otroci pa so jokali in stokali, da so lačni in prosili, naj jim brž brž skuha kosilo.

“Počakajte, da bo zvonilo poldne, pa boste jedli!” jih je mirila in tolažila. Lačni otroci pa le niso mirovali in so mater prosili in nadlegovali, naj jim da kosilo. Takrat je žena rekla možu:

“Pojdi pod zvonik in zazvoni poldnevu, da bom otrokom dala jesti!”

In kmet, ki so se mu lačni otroci smilili, je pohitel pod cerkveni zvonik ter zazvonil poldnevu, četudi je bila ura šele enajst.

Od takrat pri Svetem Križu nad Poljanami še vedno zvoni poldnevu že ob enajstih. 
(Zupanc, Kamniti most, 2010, str:171)

********

Otrokom je bila pripovedka zanimiva in smo se o njej veliko pogovarjali. Da bi jim bilo vse še bolj razumljivo, smo se odpravili peš kar do cerkvice pri Svetem Križu. Danes ji rečemo kar cerkev pri Svetem Križu nad Srednjo vasjo. Pot nam je vzela slabo uro časa, da smo se skozi gozd povzepli do cilja. Otroci so opazili domačijo, ki se nahaja pod cerkvijo. Domačija se imenuje pri Mežnarji. Na hribčku smo se še enkrat seznanili s pripovedko in o njej razmišljali. Ker je bilo ravno po novoletnih praznikih smo izkoristili priložnost in si v cerkvi ogledali razstavo jaslic. Jaslice so bile tako zelo različne. Prihajale so iz celega sveta in bile narejene iz najrazličnejših materialov. Otrokom je bilo najbolj zanimivo to, da smo vrata morali odkleniti z velikim železnim ključem, katerega nam je dala gospodarica domačije pri Mežnarjevih. Razstava je bila resnično lepa in je spodbudila radovednost otrok. Kljub vsemu pa jih je zanimalo predvsem to, kako lačni so bili včasih otroci, ki so živeli v hiši pod cerkvico.

Z otroki smo spoznavali življenje nekoč, kako so živeli njihovi stari starši, pradedki in prababice. Otroci so spoznali tudi nekaj starih predmetov in jedi, ki so jih jedli včasih. Bilo jim je zelo zabavno, ko smo omenili, da je mamica imela tudi 10 otrok ali več, kako so vsi spali v eni sobi, jedli iz ene sklede itd. Ogledali smo si tudi nekaj igrač, ki so zabavale otroke v starih časih.

Sama sem se v te prelepe konce z pogledom na cerkvico pri Svetem Križu preselila pred 15 leti. Domačini so vedno govorili, da ob enajstih zvoni zato, da zvon opomni gospodinje, da je čas, da prenehajo z delom in gredo kuhati kosilo. Kar je ena različica povesti.

V mesecu marcu pa smo se ponovno peš podali do cerkvice pri Svetem Križu. Tokrat smo se ustavili na domačiji pri Mežnarjevih, kjer se je mnogo let nazaj povest začela dogajati. Prijazni gospod Jože Ržek, po domače Mežnarjev Jože, nas je prav lepo sprejel in z nami pokramljal. Otroci so bili povsem očarani in presenečeni. Seveda smo ga povprašali o tem, zakaj zvoni ob enajstih in kako je bilo pri njih v starih časih. Povedal nam je nekoliko drugačno različico. Dejal je, da je nekoč tu živel mož, ki je umrl zaradi lakote in naj bi zaradi tega zvonilo vsak dan ob enajstih. Kot opomin, da se kaj takega nebi nikoli več zgodilo. In to je že druga različica povesti.

Da pa smo obisk še bolje izkoristili nas je gospod Jože prijazno povabil v svojo lovsko sobo. Tam so otroci videli mnogo gozdnih živali, rogov jelenov in srnjadi in slišali veliko zanimivih zgodb. Kdor gospoda Jožeta pozna, ve, da z njim ni nikoli dolgčas.

Predno smo domačijo zapustili in se vrnili nazaj v vrtec nas je prav prijazno postregla še gospodinja Marica in našim najmlajšim prinesla nekaj sladkega. Eden izmed otrok se je nasmejal in dejal: ” Ane, mi pa tukaj ne bomo lačni!” Kdor pozna Mežnarjeve ve, da od njih človek nikoli ne gre ne lačen, ne željen, saj so resnično gostoljubni.

Za nami je res zanimiv projekt, katerega se bomo še kdaj z veseljem lotili. Dal nam je mnogo čudovitih trenutkov, zgodb in dogodivščin.

Najpomembnejše pa je to, da je povest ponovno oživela tudi med najmlajšimi. Naj nikoli ne gre v pozabo…

Zapisala vzgojiteljica Špela Dolinar

Pokaži kot diaprojekcijo

V mesecu aprilu smo v celem vrtcu z dejavnostmi obeležili dan mladinske književnosti. V skupini najmlajših smo dobili naloge oz. opise dejavnosti, ki sta jih pripravili vzgojiteljici iz skupine Ježki.
Najprej smo si preko Youtube-a pogledali in prisluhnili zgodbici Oprosti in se pogovarjali o tem, kdaj nekomu rečemo “Oprosti!”. V zgodbici sta se prijatelja medved in zajec skregala zaradi ogledala, ki sta ga našla v gozdu. Mi pa smo namesto ogledala dobili vsak svoj kos alufolije, v katere so se najprej otroci ogledovali, nato nanje s flomastri narisali sebe, na koncu pa jih stisnili v kepe, s katerimi so ciljali medveda.

Zapisala vzg. Aleksandra Frelih

S skupino Pande smo povabili starše in otroke na gibalno druženje v veliko šolsko telovadnico. Za začetek smo se ogreli z gibanjem ob pesmi Avto in Od glave do peta. Po ogrevanju smo se razdelili v tri skupine, saj smo pripravili tri različne postaje: prva postaja s poganjalčki, ovirami in nogometom, druga postaja z blazinami in tretja postaja z različnimi rekviziti za ravnotežje. Otroci so bili zelo aktivni in zadovoljni. Ob žvižgu piščalke so postaje menjavali. Čas je kar prehitro minil, a ostalo ga je še za kratko masažo Drobne kapljice dežja.
S pomočjo staršev smo na koncu en dva tri pospravili vse rekvizite in se prijetno utrujeni odpravili k počitku.

Zapisala: Aleksandra Justin

V času muhastega vremena smo se odločili za sprehod v dežju. Z otroki smo najprej naredili plakat, kamor smo narisali ¨opremo¨, ki jo za to potrebujemo: škornji in dežnik.

Že drugi dan so bili vsi otroci pripravljeni, le vreme ni bilo primerno. Naslednji dan pa nam je le bilo naklonjeno. Nebo je bilo prekrito z oblaki in rahlo je naletaval dež. Vsi smo obuli škornje in odprli dežnike in šli proti Poljanam. Otroci so bili najprej malo zadržani, potem pa so se opogumili in odločno skakali po vseh lužah, ki smo jih videli.

Ob prihodu v vrtec so sami tudi slekli mokra oblačila in se preoblekli v suha. Preživeli smo lepo deževno dopoldne.

Zapisala: Helena Oblak

V mesecu marcu je bilo v skupini Regratovih lučk ( 2-3leta) zelo pestro. To je bil mesec naših staršev in temu smo želeli dati velik poudarek. Za otroka sta starša ves svet, tako mami, kot tudi ati. In žal prav atijem včasih nehote naredimo malce krivice.

Ker smo želeli, da se tudi oni zavedajo, kako pomembni so, smo jih v začetku meseca, ko moški obeležujejo tudi dan mučencev, povabili v vrtec na zajtrk. Z veseljem so se odzvali vabilu. Otroci so jim postregli zajtrk, med atiji pa je steklo prijetno kramljanje. Po zajtrku so otroci za atije pripravili krajši program, kateremu je sledilo razgibavanje z časopisnim papirjem. Le tega smo v nadaljevanju izkoristili še za moštveno igro, katera je dobro nasmejala vse udeležence. Vsak ati je od svojega otroka prejel skromno darilce z velikim pomenom. In ravno to je bilo povod, da se je v marsikaterem očesu zalesketala drobna solza ponosa in sreče.

Otroci so ob bližajočem materinskem dnevu seveda komaj čakali, da na zajtrk v skupino pridejo tudi njihove mamice. Tudi njih so otroci lepo postregli z okusnim in domačim zajtrkom. Mamice je čakal kratek program, nato pa več kot zaslužena masaža, ki jo je posebej zanjo naredil njen otrok. Ko so bile dovolj spočite in zmasirane so jim otroci predali še skromno pozornost. Ni lepšega, kot videti ponosno mamico in njenega otroka, kako si samo s pogledom in objemom povesta, kako rada se imata.

Bilo je res lepo doživetje. Tako malo je potrebno, da se ustvarjajo nepozabni spomini in pišejo lepe zgodbe.

Vzgojiteljici Špela Dolinar in Brigita Šink

V deževnem in prav nič pomladnem popoldnevu, 28. marca, smo se družili v naši igralnici, ki je po prihodu prav vseh kar pokala po šivih, saj so bili z nami starši, pa bratci in sestrice, veliki in mali. Predstavili smo se s plesom, pesmicama, deklamacijo in dramatizacijo, za kar so nas starši nagradili z glasnim aplavzom. Skupaj s starši smo zaplesali še ples Račke. Za konec smo izdelali velik pomladni travnik sestavljen iz koščkov, ki smo jih izdelali doma. Nastala je unikatna umetnina, ki bo krasila našo igralnico. Imeli smo se lepo!

Zapisala Alenka Cegnar

Vso zimo smo pridno skrbeli za ptice in jim v ptičje hišice nasipali semena.  Na dan, ko se ptički ženijo,  smo prejeli njihova pisma, ki  so nas popeljala na pot reševanja ugank v okolici našega vrtca.  Po vsaki rešitvi smo prejeli dele za izdelavo ptičkov. Seveda nas je na končni postaji pričakalo darilo. Po vrnitvi v vrtec smo poiskali še vse, da smo lahko izdelali ptičke, ki zdaj krasijo naš vrtec.

Zapisala: Alenka Cegnar

Pokaži kot diaprojekcijo

V skupini Žabice smo v okviru projekta Turizmu pomaga lastna glava kuhali jed, ki so jo kuhale naše babice in prababice.

V skupino je prišla mama, ki je bila pripravljena pokazati, skuhati in razložiti, kako je bilo v njihovih časih.

Mama je prinesla sestavine za naš » japčnk«-jabolka, moko, sol in sladkor. S seboj je prinesla tudi posodo in žlico, s katere so včasih jedli. Otrokom je povedala, da so to jed jedli iz glinene posode, ki je bila na sredi mize in z lesenimi žlicami.

Otroci so pomagali olupiti jabolka in jih narezati na majhne koščke. Te smo stresli v večji lonec, oprali, zalili z vodo in dali kuhat. Ko je to zavrelo, je mama dodala moko in v sredino moke naredila luknjo. Vse to se je kuhalo še pol ure. Ko je bilo kuhano je mama vse to zmešala in dodala sladkor. Jed je bila pripravljena za pokušino.

Vsi smo poizkusili naš »japčnk«, bil je zelo okusen.

zapisala: Katarina Špiček

Končno je prišel tisti četrtek, ko smo v vrtec prinesli vstopnico (vabilo in spalno masko) in začel se je »žur«.

Najprej smo si ogledali prostore (»sprostitveni kotiček in zvezdnata igralnica«), kjer se bomo sproščali in zabavali, nato pa je že prispela družinska pica. Po večerji smo se igrali po kotičkih, vmes pa posamezno odšli na masažo hrbta in nego obraza. (Nekateri smo se tako zelo sprostili, da smo skoraj zaspali). Sledil je obisk v šolski telovadnici, kasneje pa iskanje svetlečih palčk in ples z njimi. Ta del nam je bil še posebno všeč!

Za konec smo si ogledali kratko risanko, se preoblekli v pižame in pripravili na »modno revijo«. Vsak otrok se je predstavil pod mini odrom, ostali smo si ga podrobno ogledali ter mu zaploskali. Sledilo je umivanje zobkov in odhajanje na ležalnik. Večina nas je zaspala zelooo hitro, spet drugi so potrebovali vzgojiteljici, da so lažje zaplavali v spanec. Polni doživetij in prijetnih občutkov smo se zbudili med prijatelji in zakorakali novim aktivnostim naproti!

Zapisala Tanja Perternel

V četrtek, 29.2.2024, so nam osnovnošolci pod vodstvom  učiteljice Barbare Tavčar pripravili pravo gibalno poslastico.

Po zajtrku smo se odpravili v veliko telovadnico, kjer so nas pričakali osnovnošolci. Pripravili so nam različne gibalne postaje s svojevrstnimi izzivi. Otroci so med drugim spoznali nove rekvizite: padalo, deske za ravnotežje, taktilne podlage…, ter ob tem urili ravnotežje, moč ter ostale telesne spretnosti.

Naloge so izvajali po postajah, pri vsaki postaji so jih pričakali učenci z navodili za izvajanje. Navodila in posamezne izvedbe so bile prilagojene starosti otrok.

Otroci so bili navdušeni, saj je bila to zanje nova in zabavna izkušnja.

Zapisala: Špela Režen

Prvi polovici meseca februarja smo namenili več pozornosti kulturi, običajem in slovenskemu prazniku. Najprej nas je v svet kulture popeljal naš slavni pesnik Dr. France Prešeren in z njim povezan slovenski praznik. Otroci so spoznali veliko novih pojmov, kdo je pesnik, pisatelj, kaj je pesem, pravljica, kaj piše pesnik/pisatelj, kakšne vrste knjig poznamo, kaj se bere in kaj poje.       Preko slikovnega gradiva so otroci spoznali Prešernovo podobo, spoznali so njegovo pomembno delo za vse Slovence – himno in simbole pri slovenskem prazniku zastavo, grb in himno.

Nadaljevali smo z gledališčem. Z avtobusom smo se odpeljali v lutkovno gledališče  Ljubljana, kjer smo si ogledali predstavo Mojca Pokrajculja. Spoznali smo gledališče, lutke, delo kustosov in igralcev. Po koncu predstave smo imeli možnost sprehoditi se skozi staro jedro Ljubljane. Otroci so opazovali stare stavbe, zanimive izložbe in mimoidoče posameznike (tujci različnih narodnosti). Sprehodili smo se čez tržnico, tromostovje, opazovali most ključavnic, zmajski most in reko Ljubljanico. Sprehodili smo se do Prešernovega trga in tako od blizu videli kip Prešerna. Pred gledališčem, kjer smo čakali na avtobus smo opazovali  Ljubljanski grad in vzpenjačo, ki je prevažala ljudi na grad.

Že naslednji dan smo bili maškare, pust veselih ust, ki je otroke popeljal v svet domišljije. V vrtcu so se predstavile maškare, sprehodili smo se skozi šolo, rajali na hodniku z ostalimi skupinami in se sprehodili v pustni povorki proti Poljanam. Za konec pa nas je presenetila maškara, ki je res nekaj posebnega. V vrtec nas je prišel obiskat čisto pravi kurent, nad katerim so bili otroci navdušeni.

Zapisala Damjana Režen

Pokaži kot diaprojekcijo